In tako je prišlo, tole novo leto, s svojimi željami, obljubami in upanji. Če kaj, sem se v preteklih letih navadil na spremembe in nekako domnevam, da našo malo družinico že proti koncu maja čaka prav ogromen zasuk. Eden tistih, ki ti spremenijo življenje in na novo definirajo, kdo si.

Ob tem se kar samo od sebe postavi vprašanje, kdo sem? Pri osmrtnicah vedno beremo ali slišimo: Umrl je ta in ta, upokojeni to in to ali pa prehitro nas je zapustil dragi ta in ta, po poklicu to in to. Kaj je torej tisto to in to, kar definira mene. Vedno se mi je zdelo nekako nenavadno človeka ukalupiti na ta način. Mirko je vse kaj več kot strojnik in tudi Miloš ni zgolj bankir, čeprav je poročen s svojo službo (kot večkrat in lepo pravimo). Mirko rad poje v pevskem zboru in bere poezijo. Skrivoma, ker ve, da bi se mu kolegi v službi smejali, če bi ga zalezli z zbirko Nerudovih ljubezenskih pesmi in ga mogoče označili za toplega. Saj veste, kam merim. Miloš je, ko vendarle neha misliti na denar, obresti in dobiček, prav simpatičen dečko, ki sanja o svoji kmetiji, na kateri bi gojil oljno repico in užival s svojimi šestimi otroki.

Ker pa so moje življenje v zadnjih nekaj letih zaznamovale številne spremembe, sem se nekoliko izgubil pri določanju samega sebe. Torej, še enkrat, kdo je ta Grega Krže.

Mogoče bi lahko sem pripel kar svoj življenjepis, če sem že zašel v to (zaposlitveno) smer. Pa poskusimo. Po poklicu geograf, po zaposlitvi prodajalec časa, po prepričanju verujoč v vse in nič.

Lahko tudi malo drugače: Popoldne oče, ponoči sanjač. Vmes bralec, gledalec televizije in poslušalec dobre glasbe. Sprehajalec, pohodnik, tisti, ki obrača pedala, medtem ko se na življenje in smrt oklepa krmila kolesa, medtem ko po cesti drvi s skoraj nedovoljeno hitrostjo. Občudovalec dreves in nabiralec cvetja, ker sem ponovno ujezil svojo Karmen. Tovorna mula, ki po svetu nosi majhnega leto in pol starega, deset_ kilogramov težkega fantka, ki se mu življenje zdi zanimivejše, ko je njegova glava višje od moje. Rikšar, ki istega fantka poriva pred sabo na takšnih ali drugačnih potepih. Odgovoren odrasli, ki spet istega fantka drži za roko, kadar se fantek vendarle odloči, da bi svoji nožici uporabil še za kaj drugega kot cepetanje. Malo manj odgovoren odrasli, ki se (kako dolgočasno) z istim fantkom valja po tleh in ga žgečka po podplatih. Pa včasih strog oče, ki (kako predvidljivo) fantku skuša vbiti v glavo, da svet ni tam zato, da bi bilo lepo samo njemu in da sosedi nikakor niso prepričani ljubitelji celodnevnih izbruhov kričanja.  No ja, zlagal sem se. Ta strog oče nisem samo včasih, temveč kar pogosto. K sreči vedno manj.

Ufff. Noro, kajne? Pa še bi lahko naštevali. Sem ter tja sem recimo tudi pravljičar, ki rad uide iz tega sveta in ustvarja nove. Po tej plati Gaj Julij ni moj edini otrok. S peresom v roki je osebo lažje pričarati v življenje kot v resničnem življenju. Še posebej, če si ženska, kar jaz sicer nisem, a vendarle sem tudi sam imel nekaj dela z vsem tem spočetjem. Kar se izmišljenih bitij tiče, sem pa sploh oče številnim. Če dobro premislite, tudi Gaj, o katerem pišem, ni čisto neizmišljen, čeprav ga dobro slišim, kako brunda in gode na drugi strani vrat.

Torej, maj se bliža. Prihaja še eno bitjece, ki trenutno biva v varnem zavetju mamičinega trebuščka in pridno raste. Bom postal še bolj oče ali se ta vloga samo razpolovi in razdeli? Vsekakor bo Gaj Julij, v določenih krogih poznan tudi kot Mini Fliki, prvič v svojem izkušenj polnem življenju postal brat. Česar ne morem trditi zase, ker oče sem menda že. Me pa res zanima, kaj bova s Karmen ušpičila pri drugem dojenčku in če sva se pri Gaju naučila kakšne lekcije.

Pa pustimo to za kdaj drugič. Prihodnjo sredo nas namreč čaka šele podroben pregled organov v Beljaški bolnišnici. Mogoče celo izveva, kaj bo: bratec ali sestrica.

Do takrat pa prav lep pozdrav z zasnežene Gorenjske (če ne verjamete, pa pridite pogledat) J

P.S. Vse, ki veste kaj sem želel povedati naprošam, da zaupajo tudi meni. Tako je pač, če človek nekaj časa ničesar ne napiše. Misli se zaskočijo in zamešajo, zgodba pa se piše sama od sebe. Obljubim, da bo prihodnjič bolje.