In tako je končno prišla nedelja. Že zjutraj je Karmen rekla: »Začelo se je.«

»Na koliko minut?« sem vprašal.

»Kar pogosti so.« je odgovorila.

Seveda sva se pogovarjala o popadkih, ki so se začeli ponoči. Ker do Beljaka ni ravno blizu, sva se odločila počakati, dokler popadki ne bodo bolj redni, razmiki med njimi pa krajši. Tako je nedeljsko dopoldne minilo v napetem pričakovanju. Popoldne pa je iz ust Karmen končno padel ukaz: »Greva.« Gaj je tako romal k babici, midva pa v Beljak. Zaman. Popadki so bili lažni.

 V ponedeljek sem dobil priložnost postati stoodstotni oče. V službi so mi namreč povedali, da hvala lepa, mojih uslug ne potrebujejo več in da je za ta denar to to. No ja, tudi tako bo moglo biti. Če česa, sem se v zadnjih nekaj letih naučil, da se vedno najde rešitev in da sva s Karmen zelo prilagodljiva in iznajdljiva. Bom vsaj imel več časa za otroke, denarja pa tudi ne bo bistveno manj.

 V torek je Karmen imela reden pregled. Popadki še vedno lažni, odpirati se še ni začela. Otročiček je bil zdrav in zadovoljen, plodovne vode še dovolj. Zato so naju poslali domov. In to zgolj zato, da sva se prihodnji dan ponovno vrnila.

 V sredo je Karmen ves dan imela bolj ali manj močne popadke. Proti večeru  so postajali vse močnejši in bolj redni, zato sva ponovno vzela pot pod noge. V porodnišnici so jo priklopili na CTG in na podlagi rezultatov je porodničar odločil, da popadki niso še tisti pravi. Vseeno so jo obdržali na oddelku, mene pa poslali domov. Ponoči ji je babica dala sredstvo proti bolečinam, zato je vsaj malo spala.

 Četrtek. Popadki (seveda lažni), pregledi, poležavanje in čakanje.

 Petek. Precej istega in ravno ko sva mislila, da jo bodo odpustili iz bolnišnice: močnejši popadki. Sam sem v porodno sobo prišel takoj po zajtrku. Vse skupaj je delovalo bolj kot središče odličnega počutja v kakšnem mondenem hotelu. Izbrano pohištvo, drage aparature, kad za toplo kopel oziroma porode v vodi, odvisno kako gledate na to. Porodna soba je bila velika skoraj toliko kot naše stanovanje in resnično prijetna. Vsaj zame. Karmen je bila preveč zaposlena s popadki, da bi resnično znala ceniti okolico. Prihajali so redno do neredno in bili zdaj močni zdaj spet manj. Nekaj časa se je počasi odpirala, pri zadnjem pregledu pa so ugotovili, da se odpiranje ne nadaljuje kot bi se moglo. Nekako tako kot pri Gaju. Porodničarka je rekla, da bo potrebno poskusiti še z umetnimi popadki. »Ne, je rekla Karmen. Umetnih popadkov nočem. Hočem carski rez.« Pri Gaju jih je namreč dobila in tako zelo so jo izmučili, da ga sploh ni mogla prijeti, kaj šele podojiti. Zato jih tokrat na noben način ni želela.

Sledilo je prepričevanje: naj se vendarle odloči za naraven porod, naj mogoče le poskusi, saj bo šlo. Karmen je vztrajala pri svojem in ko je porodničarka izvedela, da bo tudi anesteziologinja kmalu nared,  ji je kaj hitro dala sredstvo proti popadkom.  Od tam naprej je šlo hitro. Najprej so pripravili Karmen in jo odpeljali v sobo za carske reze. Nato so oblekli še mene in kmalu sem sedel ob njeni glavi, medtem ko so za zeleno prevleko nekaj šarili po njenem trebuhu. Anesteziologinja in njena asistentka sta bili navihani in sta se ves čas hecali in razlagali, kaj se dogaja. Zato sploh ni bilo časa za nervoznost in kot bi mignil je babica izza zelene prevleke prinesla majhno zgubano bitje z nekoliko potlačenim obrazom.  Ura je bila 15.18.

Ni bilo dolgo, že smo bili vsi trije izven operacijske dvorane in končno smo se imeli priložnost spoznati. Velika punca je bila, v obraz rahlo debelušna in zgubana. Čisto pravi dojenček in kot tak se je kar takoj tudi podojila. Babica je vprašala, kako ji je ime in povedala sva ji, da je ta mlada dama Izabela z z-jem. Kljub temu se je zmotila in napisala kar po italijansko. Zato je sedaj tudi uradno naši mali punčkici ime Isabella Atena.

 In s tem se je teden, poln zmešnjav, na najlepši možni način tudi zaključil.